»Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v štiridelnem prvencu Samoumevno.«

»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«

»Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.«

»To ni prijazna knjiga. Iz nje ne boš mogel mirno recitirati poezije. Vsaka pesem tukaj ni srečanje, temveč soočenje.«

»Igrajmo se do / bridkega konca sveta / ali pa ga rešimo«

»Iz dejanskih sanj in pesniških fiktivnih sanj. V njih nastopajo resnične osebe, v glavnem iz literarnega sveta, ki so mi prekrižale pot.«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«

»Prostor sred križišč z mojstrskim obvladovanjem pesniškega jezika, natančno razporeditvijo pesmi, s tehtnimi in nenaivnimi eksistencialnimi vprašanji intimistično tematiko povzdigne na raven univerzalnosti.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne.«